Moram priznati, da mi včasih uspe preživeti kak film tako da si začasno krepko znižam svoj IQ. Kot primer, med gledanjem filma Seks v mestu sem se pretvarjal, da imam amnezijo in da gledam dvo in pol urni povzetek vseh šestih sezon istoimenske nadaljevanke, ki je s product placementom nasmeten bolj kot spletne strani z bannerji, ki jih moji možgani že nekako znajo blokirati.
Včasih je dovolj že sama količina kiča, kot na primer v Moulin Rouge. Zelo redko pa je kakšen režiser tako vešč, da lahko format B-filma uporabi za žgočo satiro, kot recimo Paul Verhoeven v kultnih Showgirls, Starship Troopers, Total Recall…
Nisem pa bil pripravljen na takšen drek, za kakršnega se je izkazal bruhzikl Mamma Mia!
Zgodba je verjetno naslednja. Nekega poletja se Meryl Streep, Pierce Brosnan, Colin Firth in še par drugih bolj ali manj znanih igralcev slučajno ob istem času znajdejo na dopustu v Grčiji. Zvečer se gredo skupaj napit v bližnji karaoke bar, nato pa se režiserki mjuzikla Mamma Mia!, ki je slučajno tudi z njimi, utrne ideja “Hey, we should soooo make a movie!” Za lase privlečeno? You ain’t seen nothong yet!
Sicer ne vem, kam so producenti zmetali ves denar, verjetno za honorarje vseh igralcev in za odkup pravic 20+ Abbinih komadov. Besedila so v že tako za neprepričljivo zgodbo vpletena tako šlampasto, da sem moral nato 2 dni poslušati samo Abbo, da se mi ne bi priskutila tudi njihova glasba.
No, zagotovo pa denarja niso porabili ne za scenografijo, ne za kostumografijo, ne za kamere in kamermane, še najmanj pa za učitelje petja, ki jih Meryl in Pierce krvavo potrebujeta. Džizs, še Madonni je ratalo odpeti Evito (čeprav verjetno s pomočjo Antares Auto-Tune in raznih vokoderjev).
Najbolj bizarni so pa statisti, nekakšen miks grških domačinov in mladih počitnikovalcev, ki se na koncu vsakega komada pojavijo z neko kvazi koreografijo, zato da v zboru zapojejo veliki finale. Every fuckin’ time!
No, še zadnja preostala točka mojega IQ-ja pa je na koncu padla skupaj s četrto steno, ki jo Meryl Streep prebije z izmučenim pogledom v kino publiko in zadihanim vzklikom “You’re still here? What are they still doing here? Want some more????!!!!!”
Mi pa: “Nnnnnnnnnnnnnnooooooooooooooooo………”
Skratka, če kdo šteka in ljubi trash, potem sem to jaz. Ampak tu sem se počutil kot da bi me nekdo oropal in mi nato 2 uri z levo roko v gobec tlačil Abbine CD-je. Film je narejen tako preko kurca, da si ne zasluži niti prvega, kaj šele drugega ogleda.
Moj nasvet je, da prihranite denar in ga raje donirate kakšnemu zares šokantno kičastemu trashy mjuziklu, kot je na primer prihajajoči REPO! The Genetic Opera. Film si zasluži ogled že zaradi scene, kjer Sarah fucking Brightman iz oči projecira video.
