SiOL.net, Trendi

nedelja 04.10.2009, 16:36

Tilen Ločniškar, Foto: Anže Kokalj

http://www.siol.net/trendi/glasba/novicke/2009/10/berlinski_ekscentrik_khan_ogrel_malo_dvorano_kina_siske.aspx

Z nenavadno mešanico kabareja in elektronike je umetnik finsko-turških korenin sočno otvoril serijo dogodkov avdiovizualnega kolektiva Sindikat.

Mala dvorana novo pridobljenega Centra urbane kulture, Komuna, je bila v soboto 3. oktobra prizorišče edinstvenega nastopa berlinskega glasbenika Khana, s pravim imenom Can Oral. Slednji je dejansko vse kaj drugega kot le glasbenik. Svojo čudaško mešanico elektronike, indie rocka in kabareja je razvijal skupaj z največjimi imeni alternativne glasbe, od underground rokenrol kralja Jona Spencerja, do kontroverzne turške vokalistke Diamande Galas, ki na isti lokaciji gostuje 16. oktobra.

Provokator

Khanov sloves svojevrstnega in provokativnega izvajalca je botroval odločitvi Sindikatovcev, da tokratni dogodek preselijo iz svoje običajne lokacije v klubu K4 v manjšo dvorano Kina Šiške. Maloštevilna publika pa napeljuje k sklepu, da sicer zvesto občinstvo Sindikata te odločive ni nagradilo. Pred nastopom glavnega gosta je Komuno ogreval DJ b.a.f., čigar generična reciklaža 80-ih v prazni dvorani ni pustila vidnega učinka.

Odrski kameleon

Zato pa se je vzdušje hitro popravilo, ko je točno ob napovedani uri oder zavzel Khan in začetno pomanjkanje energije v trenutku napolnil s pohujšljivo komunikacijo in udarnim nastopom. Že prve skladbe so nakazale nostalgično spogledovanje z glasbeno zapuščino 70-ih in 80-ih let, podkrepljeno s čvrstimi sintetičnimi ritmi. Z izjemo vokala, občasnega agresivnega udrihanja po činelah in miniaturne električne kitare, je Khan pomanjkanje živega muziciranja spretno nadomeščal z duhovitim menjavanjem vlog, od otožnega blues trubadurja do trdega techno nastopača.

S svojo ironično disko pojavo je bil Can Oral presenetljivo plesen in je z umazani ritmi dodobra razgrel navdušeno publiko. Samostojni nastop je začinil z dobro mero na domačih odrih preredko videnega sproščenega eklekticizma in na trenutke že kar ekscesnega humorja.

Nazdravljanje s šampanjcem z obiskovalci je bil uvod v bolj dekadenten del koncerta. Dogajanja pa je doseglo vrhunec, ko je na splošno navdušenje publike pri refrenu “Ride me like a pony, horny horny pony” Khana zajahal poslušalec iz prve vrste.

Proti koncu nastopa je publika zabavnega berlinskega posebneža še dvakrat priklicala na oder, nato pa je krmilo prevzel sindikatov DJ CASIOp.

Prejšni teden smo obiskovalci elektronsko obarvanega dogodka v veliki dvorani Kina Šiške negodovali nad neprimerno uporabo luči in ozvočenja, tokrat pa se je manjša dvorana z gostovanjem Khanovega sintetičnega kabareja izkazala kot simpatičen ambient za tovrstne dogodke. V kolikor seveda odmislimo plastične kozarce in zaenkrat še šepajoč obisk.

Elle, Trend, marec 2009

foto: Jože Suhadolnik & Sindikat

SINDIKALNE ZABAVE

Kdaj so vas nazadnje povabili na bal? Kolektiv Sindikat namerava glavnemu mestu skupaj z agencijo Pristop vrniti čačača večere, morda celo z rdečo preprogo, vsekakor pa s primerno opravo: 12-centimetrskimi salonarji in piflarskimi očali. Hipni hrup, pomešan s klasiko devetdesetih à la Ace of Base in Leila K, obljublja, da bomo srknili punč preveč in naslednjo sekundo izvajali koreografijo, ki spominja na nekaj med Axlom Rosom in Michaelom Jacksonom.
Več na www.sindikat.tv

Princess Superstar in Krafty Kuts v K4

Torek, 3.2.2009, inDirekt

http://www.indirekt.si/scena/druzabna_kronika/princess_superstar_in_krafty_kuts_v_k4/122484

Princess Superstar je navdušila s svojo neposrednostjo. Foto: Mique/Multipraktik

Najprej je ekipa Sindikat s pomočjo Pristopa v petek gostila Princess Superstar, izjemno performerko, ki je najprej presenetila s svojo novo podobo, saj smo namesto platinaste blondinke uzrli bohotno rjavolasko. Glasbeno se Princess Superstar uvršča na prestol mešanja različnih žanrov, med katerimi prevladujeta elektro in hip hop, začinjena s kančkom rocka in popa. Morda še bolj kot s svojim DJ/MC nastopom (dama namreč odlično poje in rapa), je Princess Superstar navdušila s svojo neposrednostjo, komunikacijo z občinstvom ter z odličnim razpoloženjem, ki jo je na koncu poneslo kar na plesišče med obiskovalce. Ti so ta večer dokazali, da kreativnost mladih pri modnem samoizražanju nima meja, saj je bila publika videti, kot bi jo uvozili iz New Yorka ali Londona.

V soboto pa je v K4 gostoval Krafty Kuts, eden izmed začetnikov zvrsti breakbeat in največjih mojstrov obvladovanja plošč, kar mu je že večkrat prineslo laskave nazive didžeja leta in kopico drugih nagrad. Neverjetno zgovorni in simpatični zvezdnik je v Ljubljani nastopil močno prehlajen, a kljub temu poskrbel za eno izmed najboljših glasbenih predstav, kar jih je klet na Kersnikovi kdaj videla, pri čemer je svoj prvotno predvideni dvourni nastop podaljšal za kar 40 minut.

Še poznavalci so so začudeno spogledovali, kako mu uspe sestaviti vse, od klasičnih in novih breakbeat komadov, do drum’n'bassa, dubstepa ter predelanih rock in pop klasik, kot so komadi Rolling Stonesov, Beatlov, AC/DC, Guns N’ Rosesov in drugih. Z brezhibno tehniko, dopolnjeno z ogromno ljubezni do glasbe, je ustvaril eksplozivno razpoloženje in ni ga bilo junaka, ki ne bi domov odšel s širokim nasmehom in z od plesa bolečimi podplati.

Ocena: nepozabno!

Avtor: Eli Vidmar

So sindikalni, ne dekadentni

Sobota, 11.10.2008, Žurnal

Glasba in podoba sta izmenljivi

Klubsko. Sindikat z veliko začetnico je skupina ljubljanskih didžejev, ki se navdušuje nad subkulturo vzhodnega Londona in Berlina. Med njimi je tudi TV voditelj Dražen Dragojević, letošnji modni nagrajenec za najboljši TV slog.

Besedo ima alter ego

Sindikatovce boste lahko v bližnji prihodnosti znova videli 14. novembra tam, kjer so pred dobrim letom uradno tudi začeli - v klubu K4. Na vprašanje, ali imajo na slovenski sceni konkurenco, so odgovorili, da je sodelovanje ključnega pomena in da s “konkurenco” gojijo bratstvo in needinstvo. Po njihovih besedah jih med seboj enači le vnema, razlikuje pa vse drugo. “Gre za novi vandalizem - glasba in podoba sta izmenljivi. Zase bi rekli, da nismo dekadentni, temveč sindikalni. Ideja za ime pa je nastala, ko smo poskušali s helijem zapolniti kulturni vakuum,” so v skupnem jeziku povedali Sindikat, ki konkretnost in dejstva raje zamenjajo z ironijo in sarkazmom. Komunikacijo raje kot svojim resničnim osebnostim prepustijo svojim alter egom, ki hodijo po robu dobrega okusa, kiča, dekadence in narcisoidnosti. V tujini so podobne skupine na klubski sceni nekaj običajnega - pri nas pa skorajda nimajo konkurence.

Bizarneži na spletu

Bratovščino treh fantov in dekleta najdete tudi na na spletni strani www.sindikat.tv, kjer pišejo tudi svoj blog.

izak.košir@zurnal24.si

Brain TV Maje Smrekar v galeriji Kapelica

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=16557

V drugi polovici leta kulturna produkcija kot po pravilu postaja dejavnejša, dogajanje bolj frekventno in zgoščeno, kar je predvsem posledica birokratske in sistemske trdoglavosti javnih financerjev. V letošnjem letu se morda še bolj očitno tovrstne težave neuravnoteženega programa pojavljajo v ponudbi galerije Kapelica, kar gre pripisati zlasti tehnološki kompleksnosti projektov in posledično dolgotrajnosti priprav umetnikov.

Tako se v Kapelici v dokaj kratkem obdobju gnetejo predstavitve predvsem mladih umetnikov iz domačega prostora. Programski vodja Jurij Krpan je držal besedo iz zadnjega Trienala sodobne slovenske umetnosti U3 in se obrnil k večji promocijski dejavnosti domače umetnostne srenje tako doma kot v mednarodnem prostoru. Pred mesecem dni je Kapelica zablestela na festivalu Ars Electronica v Linzu, večinoma prav z avtorji iz Slovenije.

Če se je Kapelica v svojem začetku profilirala predvsem z zvezdniškim mednarodnim programom, temelječem na performansu in body artu, je kasneje prešla v izrazitejšo fazo vključevanja mlajših domačih umetnikov v program. Medtem je tudi fokus v znatni meri prešel na raziskovanje polja visoko tako imenovane tehnološke umetnosti, ali kot je v zadnjem času pogosto slišati, v polje, kjer se umetnost križa z znanostjo in obratno.

Maja Smrekar, večmedijska umetnica, ki končuje podiplomski študij novih medijev na ljubljanski likovni akademiji, je k projektu Brain TV pristopila klasično skupinsko, v vlogi producentke in idejne vodje ob pomoči usposobljenih sodelavcev, zlasti Luke Prinčiča. Lani je debitirala s samostojno razstavo in projektom Casio:pia. To je retrogradna tehnološka naprava, ki se zrcali kot skupek kiča sodobnega sveta, estetike šestdesetih let in sublimiranega sofisticiranega stroja, monumentalne visoko tehnološke skulpture, povezane s signali onkraj našega dometa.

V avtorsko ustvarjanje vpleta tudi segmente vzporednih dejavnosti, kjer prednjači vizualiziranje glasbenih performansov kolektiva Sindikat. Odsev tega je pogosta raba videa, ki temelji na klišejskih medijskih podobah in tako ali drugače legendarnih filmih. Brain TV tako vleče kontinuiteto obeh segmentov. Posega v svet onkraj našega razumevanja, v vesolje, ter na svojstven, formalno raziskovalen način obdeluje gibljive slike, ki so postale skrajno shematske in abstraktne.

Vidni del projekta Brain TV pomeni predvsem začetek dolgotrajnega in kontinuiranega procesa ter izkazuje zanimanje avtorice za tehnološko dejavnost pa tudi fascinacijo nad znanstvenofantastično filmsko in literarno produkcijo. Brain TV je nekakšna zmes resne tehnološke raziskave in umetnostnega estetiziranja dobljenih rezultatov, kot vez med empirično, racionalno platformo znanstvenega dela in popolno distopično fikcijo.

Ker je projekt zamišljen kot dolgotrajen, je bila morda prva predstavitev prejšnji torek v Kapelici malce osiromašena ter oskubljena na predvsem tehnološki segment. Brain TV namreč deluje na frekvencah med 10.95 in 11.7 gigahercev. To pomeni, da zbira elektromagnetna valovanja iz vesolja, jih zajema prek radijskega sprejemnika ter nato skozi kompleksne vmesnike pretvarja v zvok in sliko. Ker so signali iz neskončnega univerzuma večinoma šibki in statični, je Maja Smrekar za vmesnik uporabila človeško telo oziroma možgane kot enega najkompleksnejših in abstraktnih delov.

Postavitev obiskovalca uvede v razvejani laboratorij, ki je obenem tudi nadzorna soba, sprejemnik in oddajnik. Podobe valovanja so vidne na projekciji in dveh dodatnih ekranih, zvok pa napolnjuje celoten ambient v konstantnih loopih. Središče te tehnološke interaktivne instalacije je stomatološki stol, namenjen potencialnim prostovoljcem, ki svoj intelekt ponudijo kot vmesnik ter s telesom soustvarjajo kontrolirano zvočno in vizualno sliko.

Postavitev spominja na nekatere distopične momente v literaturi in filmu, ki idejno vodi do srhljivih prispodob bližnje ali dalnje prihodnosti sveta o kontroliranju misli, o popolnem nadzoru nad planetom ali celo vesoljem in njegovimi prebivalci. V času vse večjega videonadzora in medijskega manipuliranja ter formaliziranja tudi najbolj banalnih segmentov življenja posameznika postajajo tovrstni scenariji zlovešča projekcija človekove prihodnosti.

Miha Colner

Hibrid zvoka in slike

Dnevnik - Pop/Kultura
Torek, 07.10.2008

Tekst: Ida Hiršenfelder

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042212176

Razvoj znanosti in tehnološka orodja so v vizualni umetnosti vedno napovedala pojav novih umetniških zvrsti in odločno spremembo tako v vsebini kakor tudi pri načinu posredovanja vizualnih sporočil. Eno takšnih orodij je tudi odprtokodna inačica programa Max/MSP, ki ponuja skladateljem in vizualnim umetnikom grafično okolje za interaktivno programiranje, digitalno arhitekturo zvoka v povezavi z arhitekturo slike in simultano nadziranje zvočne podobe; z njim je mogoče oblikovati interaktivno glasbo in digitalne glasbenovizualne performanse v živo.

Vizualna umetnica Maja Smrekar je s projektom BrainTV / rcv: 10.95 - 11.7 GHz, snd: 5.8 Ghz v navezavi z zvočnim umetnikom Lukom Prinčičem razstavila kompleksno postavitev, ki je prevajala elektromagnetno valovanje iz vesolja in možgansko valovanje obiskovalčevih možganov v sliko in zvok. (Foto: www.sindikat.tv)

Program se je pojavil v širši uporabi pred dobrim desetletjem in odločilno vplival na razvoj elektronske glasbe, v vizualni umetnosti pa omogočil neposredno interakcijo z zvokom in sliko. Manipulacija digitalnih zvočnih in vizualnih signalov v realnem času je pogojevala pojav nove hibridne oblike umetniških žanrov z zvočnimi inštalacijami in video internetno umetnostjo v realnem času. Uporaba tega programskega orodja je nadgradila sinestetično umetnost in omogočala doživljanje predstav vizualnega čutnega področja z zaznavami slušnega čutnega področja in obratno.

Izraz intermedijska umetnost, ki se aplicira na množico žanrov v vizualni in glasbeni umetnosti, vključuje uporabo različnih medijev v enem umetniškem delu. Poimenovanje se je pojavilo hkrati s pojavom video umetnosti in razvojem analogne elektronske glasbe. Čeprav je izraz danes še vedno pogosto v rabi, se je v zadnjem času pojavila opredelitev posameznih intermedijskih del kot umetnost, pri kateri prevladujejo hibridni žanri. Torej ne gre več toliko za prepletanje posameznih medijev, saj je v določenem segmentu vizualne umetnosti to skoraj samoumevno, ampak je za vsebino nekega dela bolj bistveno prepletanje posameznih žanrov vizualne umetnosti. Govorimo torej ne le o transdisciplinarnih projektih medijske umetnosti, ampak o stapljanju različnih žanrov v nove umetniške forme.

Hibrid, ki obseda kreativnost številnih umetnikov, je tako imenovan žanr vizualne glasbe, ki se razlikuje od zvočne umetnosti ali zvočnih inštalacij predvsem po njeni trenutnosti in reakciji na okolje, vendar tudi ni zgolj interaktiven, saj vsebuje nekatere vnaprej dane parametre oziroma zvočno vizualne kompozicije. Pogosto uporablja neposredne atmosferske zvoke ali vizualne vplive, ki so neredko povezani z interakcijo obiskovalca, reagirajo na gibanje, utrip, sonaren zvok in podobno. Vizualni zvok je pogosto vključen tudi v internetni sistem na svetovnem svetu, kjer poteka interakcija z obiskovalci na spletu in in ne v realnem prostoru.

Predzgodovino vizualne glasbe lahko iščemo že pred razvojem time-based in video umetnosti, v neposrednih svetlobnih performansih, v iskanjih skladateljev elektronske glasbe, pri kateri je bila že sama arhitektura notnega črtovja neke vrste vizualni stranski produkt zvočnega zapisa. Ena izmed predzgodovin vizualne glasbe je tudi barvna glasba, za razliko od katere je današnja vizualna glasba mnogo bolj usmerjena v tehnologijo in njeno aplikacijo in ne toliko v slikarstvo in kompozicijo barv. Seveda usmerjenost v tehnologijo prinaša tudi neizbežen problem izjemne nestabilnosti tovrstnih konstruktov, poleg tega se mnogi avtorji z napravami za pretvorbo zvoka ukvarjajo le polprofesionalno iz potrebe po širitvi video prostora in neposrednem mešanju interaktivne, vizualne, zvočne inštalacije. Kritičnem odnosu do tehnologije je posvečen tudi Bienalni festival HAIP (Hack Act Interact Progress), ki ga letos že tretjič prireja Kiberpipa in ki prav tako vključuje posamezne projekte vizualne glasbe.

Žanr vizualne glasbe pogosto preveč okrnjeno razumemo kot VJ (video jockey) performans, ki je nekakšen glasbeni dizajn DJ nastopov. VJ nastop z mešanjem video vzorcev v realnem času lahko mirno pripišemo video umetnosti, saj programsko ni neposredno povezana z glasbo, ampak je glasba le navdih, na podlagi katerega deluje VJ. Nekoliko jasneje lahko definiramo kot vizualno glasbo nekatere mobilne interaktivne zvočne video inštalacije, ki jih v zadnjih nekaj letih pogosto predstavljajo v programu galerije Kapelica. Prva avtorja, ki sta v domačem prostoru napovedala inkorporacijo zvoka v vizualno umetnost, sta bila Borut Savski in Brane Zorman, pred nekaj dnevi pa je bil v Kapelici predstavljen projekt vizualne umetnice Maje Smrekar BrainTV/rcv: 10.95 - 11.7 GHz, snd: 5.8 Ghz, ki je v navezavi z zvočnim umetnikom Luko Prinčičem razstavila kompleksno postavitev, ki je prevajala elektromagnetno valovanje iz vesolja in hkrati valovanje obiskovalčevih možganov v sliko in zvok.

Seveda obstaja tudi dvom v potrebo po partikularnih definicijah določenih žanrov, ker je črta med tem, da neki projekt opredelimo za vizualno glasbo, ali da je ustreznejši kak drug že obstoječ žanr, zelo tanka. Primer je video performans z naslovom A Performance for a Poem v izvedbi dueta son:DA in Erinca Seymena, ki lahko ustreza opredelitvi vizualne glasbe, ker vsebuje neposredno manipulacijo video slike na podlagi zvoka.

BrainTV Maje Smrekar

03.10.2008

http://www.indirekt.si/scena/druzabna_kronika/113570

V ljubljanski Galeriji Kapelica se je v torek zgodil performans Maje Smrekar BrainTV.

Preiskušanje BrainTV Foto: Nada Mihajlović

Avtorica je ležerno zleknjena na stolu in priklopljena na elektromagnetna valovanja iz vesolja frekvence 10,95-11,7 gigaherca. Valove sprejemata radijski sprejemnik in računalniški vmesnik. Performerka skozi elektrode, pritrjene na telesu, občuti rahle dražljaje, medtem ko tiste, ki so pritrjene na glavi, vzpostavljajo neposredno povezavo med možgani in računalniškim vmesnikom. Ta zapisuje možganska valovanja med čutnim odzivanjem.

Maja Smrekar Foto: Nada Mihajlović

Možganske aktivnosti računalniški vmesnik prepoznava kot vizualne vzorce, medtem ko so čutni odzivi telesa, prevedeni na frekvenco 5,8 gigaherca, namenjeni znanstvenim raziskovanjem. Meja med umetnostjo in znanostjo je poetično zabrisana. Čudimo se in znova odkrivamo razsežnosti tehnoloških zmožnosti, ki so že na začetku 80. let prejšnjega stoletja napovedovale revolucijo razvoja. Vsi, ki bi tehnologijo radi preizkusili na lastni koži, vabljeni v Kapelico.

Avtor: Tanja Pavlič

Vest.si, Kultura
1. oktober 2008 ob 12:39
Tekst in video: Mirjana Batinić

http://www.vest.si/2008/10/01/braintv/

V Galeriji Kapelica je bila včeraj otvoritev razstave Maje Smrekar:
‘BrainTV / rcv: 10.95 - 11.7 GHz, snd: 5.8 GHz’
Razstavo si lahko ogledate do 3.10.2008.

Več o razstavi:
Elektromagnetna valovanja iz vesolja v frekvenčnem spektru 10.95 - 11.7 GHz zajemamo preko radijskega sprejemnika in računalniškega vmesnika in jih prevajamo v signale, ki jih performerka občuti skozi elektrode pritrjene na svojem telesu. Elektrode pritrjene na glavi performerke pa vzpostavljajo neposredno povezavo med možgani in drugim računalniškim vmesnikom, ki v realnem času mapira možganska valovanja med njenim čutnim odzivanjem. Vmesnik prevaja valovanja možganskih aktivnosti v računalnik, s katerim je vzpostavljeno grafično okolje na videoprojekcijah. Čutne reakcije telesa zajema tretji vmesnik, ki informacijo oddaja na frekvenco 5.8 GHz, namenjeno znanstvenim raziskovanjem.
Projekt je zastavljen kot poetična predstavitev procesa, v katerem raziskujemo soodvisnost frekvenčnih lastnosti delov človeškega telesa s frekvencami, ki jih oddaja naše neposredno okolje.
Galerija bo v času postavitve dela odprta od 11. do 18. ure. Obiskovalci bodo lahko v dneh med 1.-3.10. od 15. do 18. ure ob vodenju izvajalcev projekta preizkusili delovanje sistema tudi sami.
Pri projektu sodelujejo: Maja Smrekar, Luka Prinčič in Alenka Marinič.

Mirjana Batinić

Vest.si, Kultura
2. september 2008 ob 13:52
Tekst in video: Katja Lenart

http://www.vest.si/2008/09/02/vandalizem-v-skuc-u/

V ljubljanskem ŠKUC-u se je sinoči zgodila zatvoritev razstave Petdeset odstotkov (50%), ki je krasila tamkajšnje stene in sobane med 12.8. in 1.9. Zanimiv projekt, pod katerega so se podpisali Grupa Ee (Ajdin Bašić, Damjan Ilić, Ivian Kan Mujezinović, Žiga Testen, Mina Žabnikar) in Sindikat (Delta Nu, CASIOp, Dečko z vlečko, Emulgator!). Ob zatvoritvi so javnosti predstavili katalog, ki so ga v času razstave natisnili kar v galeriji, na tiskarskem stroju, ki je bil ves čas tam.

V oči padajoč in misli poganjajoč del pričujoče razstave je bila gotovo stena s fotografijami članov Sindikata, ki je bila na voljo vandaliziranju. Delta Nu, ena od članic Sindikata, je o Vandalizmu zapisala tole:
“Demokratizacija svetovnega spleta je pripeljala do tega, da je skoraj vsak uporabnik v tem trenutku tako ali drugače v pravnem prekršku glede avtorskih pravic. Na to problematiko opozarja tudi skupina Sindikat in s tega stališča ozavešča redefinicjo avtorstva. Poleg tega Sindikatove dogodke vedno označuje neka zgodba, v kateri nastopajo štirje referenčni alter egi skupine: CasioP, Delta Nu, Emulgator! in Dečko z vlečko. Zgodbo ob vsakem dogodku spremlja primeren plakat oblikovan znotraj skupine. Dizajnerski input je torej vselej močna komponenta pri vsakem dogodku skupine Sindikat. Poziv obiskovalcem galerije naj vandalizirajo plakat pa med drugim parafrazira analogijo s spletnimni skupnostmi, kjer se obiskovalci med seboj povezujejo na način komentarjev avtorskih del, objavljenih na določenem spletnem mestu.”

Jaz sem vse štiri Sindikalce ujela v prazni beli sobi, kjer so se razgovorili o lepoti, vandalizmu in številu klikov (s katerimi so merili obiskovalce in aktivne soustvarjalce Petdesetih odstotkov). Dečko z vlečko je bil v vlogi sindikalnega analitika še posebej zgovoren:

“Kdo je zares avtor?”

Poleg Dečka z vlečko je o katalogu, ki je bil predstavljen na včerajšnji zatvoritvi, nekaj besed povedala tudi Mina Žabnikar:

Mina o dragocenih prvih dvajsetih izvodih kataloga: “Ti so še posebej zlati…sam morjo še počivat!”

Ajdin Bašić, grafični oblikovalec iz Ljubljane, je prav tako soavtor 50%. Z njim sem med drugim poklepetala o nevšečnosti besede “všeč” in o tiskanju kataloga:

“Sej v bistvu cela knjiga je natisnjena tukaj v galeriji!”

In prav užitek si je bilo ogledati zatvoritev in vse kar jo spremljalo.

Delo, Kultura, 2. september 2008

V galeriji Škuc so včeraj pripravili razprodajo del umetniških in oblikovalskih kolektivov: BridA, Saša Kerkoš (Bergla in Tretaroka s sodelavci) & Natan, Sindikat, Stripburger, Studio Ee, Zek in drugih, ki so sodelovali na razstavi 50 %, danes pa bo ob 20. uri zatvoritev in predstavitev publikacije razstavnega projekta. Avtorji razstave 50 % so zapisali, da je bil projekt v Galeriji Škuc eksperiment, s katerim so želeli poudariti tri ključna vprašanja: vprašanje avtorstva, vprašanje enakosti procesa in vprašanje mreženja (potreba po združevanju ljudi s specifičnim znanjem v kolektive je postala nujna za produkcijo, ki poteka zunaj agencijskega sistema). Pripravili so tudi predavanja: Nekaj izhodišč za zgodovinski oris grafičnega oblikovanja v Sloveniji, Avtorsko pravo danes in Skušnjava po parafrazi Becketta «ni važno, kdo govori, nekdo je rekel ni važno, kdo govori» ali odsotnost avtorja, ki potrjuje njegovo nujnost.

K. R. (Foto: Jože Suhadolnik)